Kam knjižiti stroške za izdelavo spletne strani

V tem primeru je pomembno računovodsko vprašanje, kam knjižiti stroške izdelave strani

Predvsem gre za vprašanje, ali takšne stroške usredstvimo in jih evidentiramo kot neopredmeteno sredstvo ter jih amortiziramo, ali pa jih knjižimo direktno med stroške tistega obdobja, v katerem so nastali.

Spletno stran lahko uporabljamo za različne namene: za uveljavljanje in oglaševanje izdelkov in storitev podjetja, za opravljanje elektronskih storitev, za prodajo, lahko tudi za shranjevanje usmeritev podjetja in podatkov o kupcih ter za iskanje koristnih informacij.

Poglejmo najprej nekaj pravil o neopredmetenih sredstvih, na podlagi katerih v vsakem primeru posebej presojamo, ali bomo stroške za izdelavo spletne strani usredstvili ali ne.

Neopredmeteno sredstvo je razpoznavno nedenarno sredstvo, ki praviloma fizično ne obstaja. Praviloma se pojavlja kot neopredmeteno dolgoročno sredstvo. Tako kot pri vseh drugih sredstvih in obveznostih je treba izpolniti določena sodila za pripoznanje neopredmetenih sredstev. Neopredmeteno sredstvo se pripozna v knjigovodskih razvidih in bilanci stanja, če je verjetno, da bodo pritekale gospodarske koristi, povezane z njim, in če je njegovo nabavno vrednost mogoče zanesljivo izmeriti.

Verjetnost prihodnjih gospodarskih koristi se oceni z uporabo utemeljenih in podprtih predpostavk, ki so najboljša ocena uprave (ravnateljstva) o gospodarskih okoliščinah v dobi koristnosti tega sredstva. Prihodnje koristi lahko pomenijo povečanje prihodkov od prodaje blaga ali provizije od opravljenih storitev, nižje stroške, ali pa prinesejo druge koristi, ki jih prejme podjetje zaradi uporabe tega sredstva.

Kot informacijo o strokovni obravnavi tega področja lahko upoštevamo pojasnilo strokovnega odbora (SOP) mednarodnih standardov računovodskega poročanja, SOP št. 32 - Neopredmetena sredstva - stroški spletne strani. Po njem se stroški izdelave spletne strani, ki prinaša prihodek (na njej se neposredno oddajajo naročila na blago oziroma storitve), usredstvijo oziroma evidentirajo med neopredmetenimi sredstvi.

V drugem primeru, ko je spletna stran oblikovana samo ali predvsem za promocijo in oglaševanje lastnih izdelkov (storitev), pa stroške izdelave spletne strani pripoznamo kot odhodke ob nastanku. Podjetje namreč v tem primeru ne more prikazati, kako bo spletna stran verjetno ustvarila prihodnje gospodarske zaslužke.

Iz prej omenjenega pojasnila lahko razberemo tudi usmeritve, katere stroške usredstviti, če je usredstvenje upravičeno po računovodskih pravilih. Omenimo še, da se lahko neopredmeteno sredstvo, katerega posamična vrednost ne presega 500 evrov, šteje kot strošek v obdobju, v katerem se pojavi. To je povezano s predhodno sprejeto računovodsko usmeritvijo posameznega podjetja. Gospodarski subjekti, ki izberejo takšno računovodsko usmeritev, jo vključijo v pravilnik o računovodstvu, zasebniki pa v poseben sklep, s katerim sprejmejo to računovodsko usmeritev.

Z davčnega vidika naj povemo, da se lahko druga vlaganja, med katera sodijo tudi vlaganja v druga neopredmetena sredstva, razen programske opreme, amortizirajo za davčne namene ob upoštevanju najvišje davčno dovoljene amortizacijske stopnje desetih odstotkov. Če obračunana amortizacija, ki je določena na podlagi dobe koristnosti, preseže znesek davčno dovoljene amortizacije, se presežni znesek amortizacije kot odhodek prizna v naslednjih davčnih obdobjih.

In sicer tako, da se za davčne namene amortizacija obračunava do dokončnega amortiziranja ali do odtujitve neopredmetenega sredstva oziroma se presežek davčne amortizacije nad poslovno v davčnem obračunu upošteva pri odtujitvi sredstva.

Ali lahko izkoristimo davčno olajšavo za investiranje, je odvisno tudi od predhodne računovodske obravnave. Olajšavo za investiranje je mogoče izkoristiti za vlaganja v neopredmetena sredstva. To olajšavo je tako možno izkoristiti v višini 30 odstotkov vlaganj, če stroški za razvoj (izdelavo) spletne strani po računovodskih pravilih pomenijo neopredmeteno sredstvo. Za zdaj še velja, da je uveljavljanje te olajšave pri pravnih osebah omejeno navzgor na največ 30 tisoč evrov za posamezno davčno obdobje, medtem ko ta omejitev za fizične osebe, ki opravljajo dejavnost, ne velja.