Delodajalca, ki opravlja dejavnost gradbeništva zanima kako pravilno postopati pri razporeditvi delovnega časa, glede na naravo dela v njegovi dejavnosti

V nekaterih branžah se delovni čas težko vnaprej fiksno določi, saj je ta velikokrat odvisen od obsega del, ki ga je v določenem obdobju več v drugem manj na kar delodajalec večkrat nima vpliva, kot so npr. vremenske razmere.

Pravna podlaga za razporejanje delovnega časa je podana v 148. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. list RS, štev. 21/2013 in nasl.). Ta določa, da se razporeditev in pogoji za začasno prerazporeditev delovnega časa določijo s pogodbo o zaposlitvi v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo. Zakon pa ne navaja razlogov, na podlagi katerih bi bila dovoljena  razporeditev delovnega časa.  Glede  urejanja delovnega časa ZDR -1 že v 31. členu določa, da je ena od obveznih sestavin pogodbe o zaposlitvi tudi določba o dnevnem  ali tedenskem rednem delovnem času in razporeditvi delovnega časa. Razporeditev delovnega časa je lahko enakomerna, neenakomerna ali začasno prerazporejena. V primeru enakomerne razporeditve polni delovni  čas ne sme biti razporejen na manj kot štiri dni v tednu.

V kolikor pa vas zavezuje Kolektivna pogodba gradbenih dejavnosti, ki ima delno razširjeno veljavnost ali se nanjo sklicujete v pogodbah o zaposlitvi morate upoštevati tudi določila o  razporeditvi delovnega časa določenega v tej kolektivni pogodbi oziroma zavezujoči.

Pomembna je tudi obveznost delodajalca, da pred začetkom koledarskega leta oz. poslovnega leta določi letni razpored delovnega časa in o tem obvesti delavce in sindikate pri delodajalcu. Nadalje je tudi dolžnost delodajalca,  da v pisni obliki obvesti delavce o začasni prerazporeditvi delovnega časa najmanj en dan pred razporeditvijo delovnega časa posameznega delavca.

Če delavec v času trajanja delovnega razmerja zaradi potreb usklajevanja družinskega in poklicnega življenja predlaga drugačno razporeditev delovnega časa, mu mora delodajalec, upoštevaje potrebe delovnega procesa, pisno utemeljiti svojo odločitev. Pisna utemeljitev se lahko pošlje tudi po elektronski poti na elektronski naslov delavca, ki ga zagotavlja in uporabo nalaga delodajalec.

Delovni čas lahko delodajalec v  skladu s splošno ureditvijo v Zakonu o delovnih razmerjih razporedi neenakomerno zaradi narave ali organizacije dela ali potreb uporabnikov. Pri neenakomerni razporeditvi delovnega časa ter začasni prerazporeditvi polnega delovnega časa v skladu s 6.odst. 148. člena zakona delovni čas ne sme trajati več kot 56 ur na teden.  Pri neenakomerni razporeditvi  ter začasni prerazporeditvi  delovnega časa se upošteva polni delovni čas kot povprečna delovna obveznost v obdobju, ki ne sme biti daljše od šestih mesecev.

Pri neenakomerni razporeditvi delovnega časa ali pri njegovi začasni prerazporeditvi delovnega časa je potrebno biti pozoren tudi na določbo 149. člena zakona, da se delavcu, ki opravlja delo v neenakomerni razporeditvi delovnega časa ali začasni prerazporeditvi delovnega časa in ki v času pred prenehanjem delovnega razmerja med koledarskim letom opravi več ur dela, kot je določeno za delo s polnim delovnim časom, na njegovo zahtevo več opravljene ure preračunajo v delovne dni s polnim delovnim  časom. Tako izračunani dnevi se štejejo v delavčevo delovno dobo, kot če bi jih prebil na  delu. Skupna delovna doba v koledarskem letu pa ne sme presegati 12 mesecev.

Ob vsem navedenem pa mora delodajalec upoštevati določbe zakona  glede zagotavljanja:

• odmorov med dnevnim delom (154. člen ZDR), v trajanju najmanj 30 minut,  če delavec dela polni delovni čas,
• počitka med zaporednima delovnima dnevoma  (155. člen ZDR) v trajanju najmanj nepretrganih 12 ur v obdobju 24 ur, v primeru neenakomerne razporeditve ali začasne  prerazporeditve pa v trajanju nepretrganih 11 ur,
• tedenskega počitka  (156. člen ZDR), ki pripada delavcu v obdobju sedmih zaporednih  dni  (poleg  pravice do dnevnega počitka) v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur.

Opozoriti pa še velja na kazenske določbe in sicer v kolikor delodajalec razporedi delovni čas v nasprotju s 148. členom ZDR 1 se kaznuje delodajalec – pravna oseba, samostojni podjetnik posameznik oziroma posameznik, ki opravlja samostojno dejavnost  z globo od 1.500 do 4.000. Z globo od 300 do 2000 EUR pa se kaznuje manjši delodajalec – pravna oseba, samostojni podjetnik posameznik oziroma posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, če stori tovrstni prekršek.