Vsak izmed delodajalcev se je praviloma že srečal z daljšo odsotnostjo delavca iz razlogov bolezni ali koriščenjem materinskega oziroma starševskega dopusta. |
Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) v 4. odstavku 162. člena v primerih tovrstnih odsotnosti določa, da ima delavec, ki zaradi različnih opravičenih odsotnosti, ni mogel izrabiti letnega dopusta v tekočem koledarskem letu ali do 30. junija naslednjega leta, pravico ves letni dopust izrabiti do 31. decembra naslednjega leta. Naš zakon torej v navedenih primerih ureja obdobje za prenos letnega dopusta v trajanju 12 mesecev. Vendar pa to obdobje za prenos letnega dopusta ni v skladu z zakonodajo EU, po kateri je ustrezno 15 mesečno obdobje.
Vrhovno sodišče RS je 25.10.2022 izdalo sodbo opr. št. VIII Ips 23/2022, s katero je odločilo, da je ureditev 12 mesečnega obdobja za prenos letnega dopusta v Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-1) prekratka in pri odločitvi neposredno uporabilo Direktivo 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta o določenih vidikih organizacije delovnega časa (Direktiva).
V konkretnem primeru opr. št. VIII Ips 23/2022 je bil delavec v bolniškem staležu od 27.11.2017 do 8.1.2019. Za leto 2017 mu je ostalo 22 dni neizkoriščenega letnega dopusta. Letni dopust za leto 2017 mu je v skladu z ZDR-1 propadel z 31.12.2018, zahtevo za izplačilo denarnega nadomestila za neizkoriščeni letni dopust pa je delodajalec zavrnil. Delavec je v sodnem postopku zahteval plačilo odškodnine, ker mu delodajalec ni omogočil izrabe letnega dopusta. Vrhovno sodišče je odločilo, da je delodajalec ravnal protipravno, ker delavcu po zaključku bolniškega staleža z 8.1.2019 ni priznal pravice do plačanega letnega dopusta iz leta 2017. Dejstvo, da je delodajalec ravnal v skladu z ZDR-1, ki določa 12 mesečno referenčno obdobje za prenos letnega dopusta, ga odgovornosti za škodo ne razbremeni, saj je določba Direktive nepravilno prenesena v nacionalno zakonodajo.
Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, v skladu s sodbo Vrhovnega sodišča, tudi že načrtuje spremembo 4. odstavka 162. člena ZDR-1 na način, da bo imel delavec tudi po nacionalni zakonodaji v navedenih primerih pravico, da ves letni dopust izrabi do 31. marca leta, ki sledi letu, v katerega je možen prenos letnega dopusta (torej 15 mesecev). Navedeno pomeni, da ima delavec, ki zaradi opravičene odsotnosti letnega dopusta iz leta 2022 dejansko ni mogel koristiti, pravico ta letni dopust koristiti do 31.3.2024.