IZVRŠILNI POSTOPEK – ugovor zoper sklep o izvršbi izdan na podlagi verodostojne listine - napake upnikov

Izvršba je najbolj množičen sodni postopek, ki ga upniki v želji, da minimalizirajo svoje stroške pogosto vodijo sami.

Posledice napak so hude in praviloma nepopravljive. V tem kratkem prispevku predstavljam pogosto napako upnika v fazi ugovora zoper sklep o izvršbi, kadar teče postopek na podlagi verodostojne listine. Pojasnjujem razloge za ureditev, saj je njihovo razumevanje ključ do pravilnega postopanja v izvršbi.

Izvršba na podlagi verodostojne listine (račun, izpis odprtih postavk, menica, pisni obračun prejemkov iz delovnega razmerja – 23. člen ZIZ) je v fazi vložitve predloga v celoti informatizirana in jo vodi Centralni oddelek za verodostojno listino (COVL). Za registracijo v sistem upnik potrebuje le veljaven elektronski naslov. Ta faza postopka (vlaganje predloga za izvršbo) je enostavna in upniki predloge za izvršbo praviloma vlagajo sami. Najbolj pogosta listina, ki je podlaga za začetek postopka je zapadel in neplačan račun. Računalniški sistem vodi upnika pri izpolnjevanju v naprej predpisanega obrazca predloga za izvršbo. Dokazila se k predlogu ne prilagajo. Upnik pogosto nima podatkov o dolžnikovem premoženju, na katerega bi lahko segel v izvršbi. Zakonodajalec je to predvidel in ZIZ sodišču nalaga, da samo išče podatke o dolžnikovem računu, zaposlitvi in vrednostnih papirjih (41. člen ZIZ). Na podlagi pravilno izpolnjenega predloga za izvršbo in plačane sodne takse, sodišče izda sklep o izvršbi v roku 48 ur. V sklepu je vedno 8 dnevni rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti. Ta rok je neke vrste opomin, ki daje dolžniku možnost, da se s plačilom v roku izogne izvršbi. Realizacija izvršbe, ki teče na podlagi verodostojne listine se nikoli ne začne pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi.  

Dolžniki zoper sklep o izvršbi pogosto ugovarjajo, praviloma zato, da zavlečejo postopek. Dolžnikov ugovor mora biti pravočasen in obrazložen (53. člen ZIZ). Slednje pomeni, da mora dolžnik v njem navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predložiti dokaze za dejstva, ki jih zatrjuje. Dolžniki pravila postopka dobro poznajo in pogosto ugovarjajo neobstoj pravnega razmerja z upnikom – gre za negativna pravno pomembna dejstva. V takem primeru dolžnik dokazov ne more predložiti (nikoli nisem posloval s tem upnikom, ne vem kdo je ta upnik, nikoli nisem prejel računa, ipd.), zato se dokazno breme prenese na upnika. Upnike taki ugovori jezijo sploh, če gre za dolžnike s katerimi leta in leta poslujejo. Ugovor dolžnika (npr. s tem upnikom nikoli nisem posloval), tudi če je neresničen ima za posledico razveljavitev sklepa o izvršbi in odločitev, da se bo o zadevi odločalo v pravdnem postopku. Mnogi upniki napačno razumejo ta sklep. Ta sklep ne pomeni, da je sodišče štelo dolžnikove navedbe za resnične. Sodišče se pri obravnavi dolžnikovega ugovora (to velja le pri izvršbi na podlagi verodostojne listine) ukvarja izključno z dvema vprašanjema:

1. ali je ugovor pravočasen – vložen v roku 8 dni od kar je bil dolžniku vročen in
2. ali je ugovor obrazložen.

Vprašanje ali je ugovor tudi utemeljen (ali so navedbe dolžnika resnične), ni stvar izvršilnega postopka.

Pogosta napaka upnika v tem delu postopka je, da zoper sklep o razveljavitvi vloži pritožbo. V njej pojasni sodišču, da je dolžnik lažniv in goljufiv, da obstajajo listine, da z dolžnikom že leta posluje, itd. Ker v tej fazi to ni pomembno, upnik s tako pritožbo ne more uspeti. Višje sodišče pritožbo zavrne in pojasni, da je dolžnikov ugovor obrazložen, o njegovi utemeljenosti pa bo odločilo sodišče v pravdnem postopku. Vložitev pritožbe za upnika pomeni plačilo sodne takse, plačilo stroškov odvetnika – svojega in nasprotnega, če so mu priznani stroški ter precejšnjo zamudo pri obravnavi njegove zadeve pred pravdnim sodiščem.

Kakšna je torej logika ureditve tega dela postopka?

Upnik vloži predlog za izvršbo in predlogu ne prilaga dokazil (računov, izpisov odprtih postavk, morebitnih pogodb, komunikacije z dolžnikom, itd.). Sodišče njegovemu predlogu v celoti sledi, čeprav ne ve ali dolg dolžnika res obstaja, kakšna je njegova višina, ali sta bila upnik in dolžnik sploh v poslovnem odnosu. Zaradi zagotavljanja temeljnega načela postopka  - hitrosti, sodišče v tej fazi tega ne preverja. Sledi upniku in poskrbi, da je sklep izdan v čim krajšem času. Poenostavitev postopka v fazi dovolitve izvršbe, torej na strani upnika, zahteva ustrezno pravno varnost tudi za dolžnika - dolžnik lahko ugovarja, kar mu pade na pamet, ugovor mora biti le ustrezno obrazložen.

Posledica obrazloženega ugovora je razveljavitev sklepa o izvršbi. Izvršilno sodišče (COVL) pošlje spis po elektronski poti v reševanje pravdnemu sodišču. To sodišče pozove upnika, da oblikuje svoj predlog za izvršbo, kot tožbo. V njej upnik natančno opiše svoje razmerje z dolžnikom, kako je prišlo do dolga, kaj je podlaga za izterjavo, ali je dolžnik morda kaj plačal. Pomembno je, da upnik priloži vse listine in druge pomembne dokaze ter po potrebi predlaga zaslišanje oseb, ki lahko pomagajo razjasniti zadevo. Pravdno sodišče odloči na podlagi predloženih listin oziroma po opravljenem naroku. Odloči ali dolg obstoji, o njegovi višini in o stroških postopka ter dolžniku naloži plačilo obveznosti. Če dolžnik dolga v postavljenem roku ne plača, mora upnik ponovno v izvršbo. Tokrat gre za izvršilni postopek, ki se vodi na podlagi izvršilnega naslova (sodba ali sklep pravdnega sodišča). V tem postopku je dolžnik v svojih ugovorih precej omejen, vložen ugovor tudi ni ovira za izvrševanje sklepa o izvršbi, postopek poteka hitro in od začetka do konca pred pristojnim izvršilnim sodiščem.   

Upnik mora torej paziti, da s svojimi ravnanji sam sebi ne povzroča zastojev in nepotrebnih stroškov. Upnik z vložitvijo pritožbe, s katero ne more uspeti pomaga dolžniku. Ta pridobi čas, najmanj dodatnih devet mesecev. Upniki se pogosto jezijo, da je izvršba prepočasna, a pogosto sami vplivajo na njeno hitrost.

Za dodatna vprašanja se lahko člani OZS obrnete na Svetovalni in izobraževalni center OZS in z veseljem vam bomo svetovali!  

Maja Lajevec, pravnica, sodelavka svetovalnega centra OZS