Osebna asistenca in DDV

Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) je na tematiko osebne asistence in davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v letu 2022, tudi po dodatnih pojasnilih Statističnega urada Republike Slovenije (v nadaljevanju SURS), že tretjič dopolnila stališče v povezavi z (ne) obračunavanjem DDV od storitev osebne asistence.

Iz zadnjega dopolnjenega mnenja z dne 13.12.2022 izhaja:

Storitve osebne asistence po Zakonu o osebni asistenci (v nadaljevanju  ZOA) se po pojasnilu SURS-a uvrščajo pod šifro dejavnosti Q/88 in so oproščene plačila DDV po 6. točki prvega odstavka 42. člena Zakona o davku na dodano vrednost  (v nadaljevanju ZDDV-1) oziroma 43. člena, v povezavi s 6. točko prvega odstavka 42. člena ZDDV-1.

Iz pojasnila SURS-a št. 900-67/2022/6 z dne 29. 11. 2022 izhaja, da se storitve osebne asistence, ki se izvajajo kot celoten paket storitev za uporabnika:

1. storitve, namenjene osebni pomoči uporabnika;
2. storitve, namenjene pomoči v gospodinjstvu in drugih dnevnih opravilih;
3. spremstvo;
4. pomoč na delovnem mestu in v izobraževalnem procesu;
5. pomoč pri komunikaciji,

in se kot posamezne storitve med seboj dopolnjujejo ter kot celota uporabniku nudijo samostojno in neodvisno življenje, razvrščajo v dejavnost 88 Socialno varstvo brez nastanitve v Standardni klasifikaciji dejavnosti (SKD 2008).

Navedeno pomeni, da je opravljanje storitev osebne asistence, ki se izvajajo po ZOA in se uvrščajo pod šifro SKD: Q/88, posledično upravičeno do oprostitve plačila DDV na podlagi 6. točke prvega odstavka 42. člena ZDDV-1 (oziroma 43. člena ZDDV-1 v povezavi s 6. točko prvega odstavka 42. člena ZDDV-1, če izvajalci le teh niso osebe javnega prava).

Vprašanje: Ali izvajalec storitev osebne asistence, ki je kot izvajalec storitev osebne asistence po ZOA vpisan v register pri pristojnem ministrstvu, izpolnjuje pogoje za oprostitev plačila DDV od opravljenih storitev osebne asistence, glede na to, da mu za to ni bila podeljena koncesija?

Odgovor: Izvajalec storitev osebne asistence, ki je vpisan v register izvajalcev osebne asistence pri pristojnem ministrstvu in je pridobil odločbo tega ministrstva za izvajanje storitev osebne asistence, nima pa podeljene koncesije, izpolnjuje pogoj za oprostitev plačila DDV po 6. točki prvega odstavka 42. člena ZDDV-1  (če ni oseba javnega prava se uporabi 43. člen ZDDV-1).

Po 6. točki prvega odstavka 42. člena ZDDV-1 so namreč plačila DDV oproščene socialnovarstvene storitve, vključno s storitvami domov za starejše oziroma storitve dolgotrajne oskrbe, in dobava blaga, ki je z njimi neposredno povezana, ki jo:

• kot javno službo opravljajo javni socialnovarstveni zavodi ali druge osebe na podlagi koncesije, ali
• druge nepridobitne organizacije, ki se po predpisih štejejo za dobrodelne, invalidske organizacije ali organizacije za samopomoč.

Izvajanje osebne asistence je v področnem zakonu opredeljeno kot nepridobitna dejavnost, izvajalci te storitve so preverjeni in potrjeni s strani resornega ministrstva ter uvrščeni na seznam izvajalcev, cena teh storitev je regulirana in jo izvajalcem plača resorno ministrstvo, osebe, ki so upravičene do osebne asistence, pa lahko izbirajo med potrjenimi izvajalci osebne asistence.

Storitve osebne asistence so oproščene DDV na podlagi 6. točke prvega odstavka 42. člena ZDDV-1, hkrati pa so opredeljeni tudi izvajalci teh storitev. To so bodisi osebe javnega prava (javni socialno varstveni zavodi) oziroma določene druge osebe, opredeljene v tem členu. To so lahko druge osebe, ki izvajajo te storitve na podlagi koncesije ali druge nepridobitne organizacije, ki se po predpisih štejejo za dobrodelne organizacije, invalidske organizacije ali organizacije za samopomoč. Na ta način je konkretizirana določba g) točke prvega odstavka 132. člena Direktive 112/2006 (v nadaljnjem besedilu: DDV direktiva), v delu, ki se nanaša na opredelitev drugih organizacij, ki jih Slovenija za namene izvajanja te določbe priznava kot organizacije socialnega pomena. V skladu s 133. členom DDV direktive pa lahko Slovenija te druge organizacije, ki niso osebe javnega prava, tudi dodatno omeji s kriteriji iz 134. člena DDV direktive. Slovenija je to implementirala s 43. členom ZDDV-1.

Pri tolmačenju teh določb pa je treba upoštevati tudi sodno prakso Sodišča Evropske unije, npr. v zadevah C-846/19 in C-657/19. Sodišče Evropske unije v teh sodbah poudarja, da imajo države članice sicer diskrecijsko pravico pri določanju drugih oseb, poleg oseb javnega prava, ki jim je podeljena pravica do oprostitve pri izvajanju storitev iz 132. člena DDV direktive, ter da je treba oprostitve tolmačiti ozko. Vendar pa je ob tem treba upoštevati tudi načelo davčne nevtralnosti. Slednje predvsem z vidika ali so različni davčni zavezanci, ki opravljajo storitev osebne asistence, deležni enake davčne obravnave. Iz 6. točke prvega odstavka 42. člena ZDDV-1 izhaja, da so plačila DDV oproščeni izvajalci osebne asistence, ki imajo koncesijo za izvajanje te storitve, ter dobrodelne in invalidske organizacije ter organizacije za samopomoč. Kot opisano že zgoraj, pa sistem osebne asistence ne temelji na podlagi podeljevanja koncesij izvajalcem, ampak izvajalce osebne asistence po opravljenem preverjanju potrdi (z odločbo) resorno ministrstvo in jih uvrsti na seznam izvajalcev. Prav tako je izrecno predpisano, da gre pri storitvah osebne asistence za izvajanje nepridobitne dejavnosti in da jo lahko izvajajo samo humanitarne in invalidske organizacije, ter zavodi in društva s pridobljenim statusom delovanja v javnem interesu na področju invalidskega in socialnega varstva. Tako so na seznamu izvajalcev lahko invalidske organizacije, dobrodelne organizacije, javni zavodi in zasebni zavodi.

Glede na navedene značilnosti sistema osebne asistence, kot je opredeljena v ZOA, je treba tudi za izvajalce, organizirane v obliki zasebnih zavodov, ugotoviti, da izpolnjujejo pogoje za oprostitev plačila DDV po 42. členu ZDDV-1 v primeru izvajanja osebne asistence, seveda ob izpolnjevanju pogojev iz 43. člena ZDDV-1. Njihov položaj, ko pridobijo odločbo resornega ministrstva za izvajanje storitev osebne asistence, so uvrščeni na seznam izvajalcev osebne asistence in jim resorno ministrstvo tudi zagotovi plačilo za opravljene storitve osebne asistence upravičencem, je primerljiv s koncesijskim sistemom, zato jih je treba šteti kot druge osebe, ki opravljajo storitve na podlagi koncesije iz 6. točke prvega odstavka 42. člena ZDDV-1.

Izvajalci storitev osebne asistence, ki niso osebe javnega prava in opravljajo storitve osebne asistence iz 6. točke prvega odstavka 42. člena ZDDV-1 oziroma, če se po predpisih štejejo za dobrodelne, invalidske organizacije ali organizacije za samopomoč, lahko te transakcije opredelijo kot oproščene plačila DDV, če je v vsakem posameznem primeru dobave izpolnjen eden od pogojev iz 43. člena ZDDV-1:

• njihov cilj ni doseganje dobička, če pa dobiček vseeno dosežejo, ga ne smejo razdeliti, temveč ga morajo nameniti za nadaljnje opravljanje ali izboljšanje storitev;
• jih upravljajo in vodijo večinoma prostovoljci, ki sami ali preko drugih oseb niso posredno ali neposredno udeleženi v rezultatih teh dejavnosti;
• zaračunavajo cene, ki jih odobrijo pristojni organi, ali cene, ki niso višje od takšnih odobrenih cen, ali za storitve, za katere ni potrebna odobritev cen, cene, ki so nižje, kot jih za podobne storitve zaračunavajo davčni zavezanci, ki obračunavajo DDV;
• ni verjetno, da oprostitev DDV za te storitve izkrivlja konkurenco, na primer postavlja v slabši položaj davčne zavezance, ki obračunavajo DDV.

Iz navedenega izhaja, da izvajalec osebne asistence, ki je vpisan v register izvajalcev osebne asistence pri pristojnem ministrstvu in je pridobil odločbo tega ministrstva za izvajanje storitev osebne asistence, nima pa podeljene koncesije, izpolnjuje pogojev za oprostitev plačila DDV po 6. točki prvega odstavka 42. člena ZDDV-1 (gre primerljivo kot za drugo osebo na podlagi koncesije, zato se uporabi 43. člen ZDDV-1).

Navedeno tudi hkrati pomeni, da izvajalec storitev osebne asistence, npr. samostojni podjetnik, ki ni vpisan v register izvajalcev osebne asistence pri pristojnem ministrstvu in ni pridobil odločbe ministrstva za izvajanje storitev osebne asistence in nima podeljene koncesije, ne izpolnjuje pogoja za oprostitev plačila DDV po 6. točki prvega odstavka 42. člena ZDDV-1.