Ali je družbenik prost pri prenosu svojega poslovnega deleža

Pogosto prejmemo vprašanje družbenikov, kako lahko družbenik izstopi iz družbe in ali je v tem primeru prost pri prenosu svojega lastniškega deleža na druge osebe.

Kontekst, v katerem nas člani to sprašujejo, je različen: od prenosa poslovnega deleža edinega družbenika v družinskem podjetju (npr. ob smrti, upokojitvi) do prenosov, do katerih pride, ko je družbenikov v družbi več in se kdo odloči, da želi izstopiti kot družbenik. V tem blogu si bomo ogledali ravno ta slednji primer.

Tak družbenik ima na voljo več možnosti. Očitni sta, da svoj poslovni delež komu proda ali podari (in ga na kupca oz. obdarjenca prenese). Bolj skrajna možnost je, da s tožbo zahteva izstop iz družbe skladno s 501. členom Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1)[1]. Vendar, ker je taka tožba možna le pod določenimi pogoji (če obstajajo za to utemeljeni razlogi, zlasti i. če mu drugi družbeniki ali poslovodja povzročajo škodo, ii. če družba ali družbeniki ovirajo ali onemogočajo uresničitev družbenikove pravice do izstopa, iii. če je oviran pri uresničevanju pravic, ki jih ima po zakonu ali pogodbi, ali iv. če mu skupščina ali poslovodje nalagajo nesorazmerne obveznosti), je v tem blogu ne bomo obravnavali. Vprašanje je tako le, ali se lahko tak družbenik, ki želi izstopiti iz družbe, prosto odloči, komu bo svoj poslovni delež (oz. več njih) prodal oz. podaril.

Če govorimo o prodaji poslovnega deleža (ki se izvede skladno s 481. člen ZGD-1), potem je odgovor praviloma ne, ker imajo drugi družbeniki že po zakonu predkupno pravico (razen če je v družbeni pogodbi določeni drugače)[2]. Družbena pogodba pa lahko določi, da imajo predkupno pravico samo nekateri izmed družbenikov ali samo družba sama.

Kaj bi za odločitev družbenika, da svoj poslovni delež proda, pomenilo v praksi, če družbena pogodba ne izključuje predkupne pravice drugih družbenikov? Tudi če bi se družbenik s kom dogovoril (ali že sklenil pogodbo) za prodajo poslovnega deleža, bi bil tak dogovor (pogodba) izpodbojen. Družbenik, ki namerava prodati svoj poslovni delež, mora v primerih, ko predkupna pravica drugih družbenikov ni izključena, druge družbenike najprej pisno obvestiti o nameravani prodaji in pogojih prodaje ter jih pozvati, da mu morebitni kupec (tj. eden izmed družbenikov) sporoči svojo pripravljenost za nakup v enem mesecu od prejema obvestila.[3] V primeru da se več družbenikov odloči kupiti poslovni delež, postanejo imetniki prodanega deleža vsi kupci skupaj.[4]

Poleg predkupne pravice, je lahko možnost prodaje poslovnega deleža v družbeni pogodbi omejena z zahtevo po pridobitvi predhodnega soglasja večine ali vseh družbenikov. Družbena pogodba mora v takemu primeru tudi določiti pogoje za izdajo soglasja.[5]

Torej, družbenik je prost pri odločitvi komu bo prodal svoj poslovni delež le:

• če družbena pogodba izrecno izključuje predkupno pravico drugih družbenikov in ne vsebuje zahteve po predhodno pridobljenem soglasju drugih družbenikov za sklenitev prodajne pogodbe ali
• če nihče od predkupnih upravičencev ne uveljavlja svoje predkupne pravice in hkrati pridobi soglasje družbenikov za prodajo poslovnega deleža izbranemu kupcu, če je slednje potrebno.[6]

V primeru darila pa zapisano ne drži, saj predkupna pravica velja samo in izključno za prodajo (razen če bi bila sklenjena fiktivna darilna pogodba oz. če bila takšna pogodba zlorabljena na kakršenkoli način oz. v primerih, ko bi družbena pogodba določala prepoved darovanja poslovnih deležev osebam, ki niso družbeniki). Zato obdarjenca lahko družbenik praviloma prosto izbere.

Glede na zapisano lahko sklenemo, da je prvi korak pri odločitvi o prenosu podjetja na tretjo osebo, da se preveri družbena pogodba in ugotovijo morebitne omejitve, ki bi temeljile na dogovoru družbenikov oz. dogovori, ki odstopajo od zakonske ureditve. Ker so čistopisi družbenih pogodb družb z omejeno odgovornostjo prosto dostopni v poslovnem registru, lahko tudi potencialni kupci samostojno preverijo (in bi praviloma morali to storiti) tovrstne omejitve.