Pomembni odločitvi Ustavnega sodišča RS v zvezi s pogojem PCT

Ustavno sodišče RS (v nadaljevanju: US) je v zadnjih nekaj mesecih sprejelo dve zelo pomembni odločitvi glede pogoja preboleli, cepljeni, testirani (pogoj PCT). Čeprav je bil pogoj PCT odpravljen skoraj v celoti nekaj mesecev nazaj, sta odločbi pomembni za primer ponovitve situacij, ki smo jim bili priča v lanskem in predlanskem letu v zvezi s potekom epidemije SARS-COV-2.

Prva odločba (št. U-I-793/21-13 in U-I-822/21-12 z dne 17. februarja 2022[1]) zadeva presojo o ustavnosti in zakonitosti določenih členov Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19[2] z Ustavo RS v delu, kjer določajo obveznost izpolnjevanja pogoja PCT (med drugim tudi v gospodarstvu). Druga odločba (št. U-I-180/21 z dne 14. aprila 2022[3]) pa zadeva presojo ustavnosti, med drugim, Odloka o načinu ugotavljanja izpolnjevanja pogojev prebolevnosti, cepljenosti in testiranja v zvezi z nalezljivo boleznijo COVID-19[4] in določenih členov Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19[5] v delu, v katerem določajo obdelavo osebnih podatkov vezanih na izpolnjevanje pogoja PCT.

Ali je bila določitev pogoja PCT skladna z Ustavo RS (odločba št. U-I-793/21-13 in U-I-822/21-12)?

Kratek odgovor na to vprašanje je bil da (konkretni argumenti so razvidni iz odločbe). Pobudnika (dve fizični osebi) sta sprožila postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti predvsem:

• 2. člena (ki je na splošno določal izpolnjevanje pogoja PCT),
• 1. alineje drugega odstavka 3. člena (ki se je nanašal na izpolnitev pogoja PCT za delavce in druge osebe, ki opravljajo delo pri delodajalcu),
• četrtega odstavka 5. člena (ki je določal prepoved uporabe storitev, če oseba ne izpolnjuje pogoja PCT),
• 20. ter 23. člena (glede strokovne utemeljenosti ukrepov in trajanja ukrepov) Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19.

Pobudnika sta izpostavljala neskladnost navedenih članov Odloka z različnimi členi Ustave RS (od posega v načelo jasnosti in določnosti predpisov[6], do posegov v pravico do svobode gibanja[7], svobodne gospodarske pobude[8], zdravstvenega varstva[9], načelo legalitete[10] in drugih). Ustavno sodišče je potrdilo, da pogoj PCT, kot je bil določen v Odloku o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19, posega v mnoge ustavno zagotovljene pravice posameznikov (zlasti pravico do svobode gibanja, svobodne gospodarske pobude in zdravstvenega varstva). Vendar je po izvedbi strogega testa sorazmernosti odločilo, da so bili posegi primerni, nujni in sorazmerni (v ožjem smislu) in tako, torej, tudi skladni z Ustavo RS. Hkrati je sodišče tudi ugotovilo, da izpodbijani členi Odloka ne kršijo načela legalitete. Z drugimi besedami je Ustavno sodišče odločilo, da obstaja zadostna pravna podlaga v Zakonu o nalezljivih boleznih (ZNB)[11] za ureditev pogoja PCT v Odloku in to kljub že izdani odločbi o razveljavitvi določenih določb 39. člena ZNB.

Odločitev Ustavnega sodišča je bila v tem primeru sprejeta soglasno.

Ali je bil način preverjanja pogoja PCT, kot ga je Vlada RS uredila v posebnem odloku, skladen z Ustavo RS (odločba št. U-I-180/21)?

Kratek odgovor na to vprašanje pa je bil ne. Zato je Ustavno sodišče RS odločilo, da se Odlok o načinu ugotavljanja izpolnjevanja pogojev prebolevnosti, cepljenosti in testiranja v zvezi z nalezljivo boleznijo COVID-19 razveljavi, pri čemer razveljavitev začne učinkovati eno leto po objavi te odločbe v Uradnem listu RS. Ravno tako je razveljavilo 2. člen, prvi in drugi odstavek 3. člena, 4. člen ter prvi in drugi odstavek 5. člena Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19, vendar le v delu, v katerem določajo obdelavo osebnih podatkov. Tudi ta razveljavitev začne učinkovati eno leto po objavi te odločbe v Uradnem listu RS.

V tem primeru je bil postopek za oceno ustavnosti začet z zahtevo Informacijskega pooblaščenca kot pristojnega državnega organa za varstvo osebnih podatkov v Sloveniji, ki je v prvi vrsti[12] zatrjeval kršitev prvega in drugega odstavka 38. člena Ustave RS (pravica do informacijske zasebnosti), ki določata, da:

• je zagotovljeno varstvo osebnih podatkov in da je prepovedana uporaba osebnih podatkov v nasprotju z namenom njihovega zbiranja ter
• zbiranje, obdelovanje, namen uporabe, nadzor, in varstvo tajnosti osebnih podatkov določa zakon.

Ustavno sodišče je sledilo argumentom Informacijskega pooblaščenca in ugotovilo, da ne obstaja ustrezna zakonska podlaga za obdelavo osebnih podatkov, ki jih zajema pogoj PCT (oz. kot so vsebovana v potrdilih, s katerim se dokazuje izpolnjevanje pogoja PCT). Ne trenutno veljavni ZNB, ne drug zakonski akt tovrstne pravne podlage ne vsebuje. Enako je zavrnilo tudi Splošno uredbo o varstvu osebnih podatkov (GDPR) kot ustrezno pravno podlago, na katero se je Vlada sklicevala v odgovoru Ustavnemu sodišču, češ da predstavlja pravno podlag za sprejem Odloka o načinu ugotavljanja izpolnjevanja pogojev prebolevnosti, cepljenosti in testiranja v zvezi z nalezljivo boleznijo COVID-19. Zato določitev obdelave osebnih podatkov v zvezi s pogojem PCT samo v Odloku ni skladno z Ustavo RS. Sodišče je pojasnilo tudi, da je upoštevaje drugi odstavek 38. člena Ustave in ustaljeno ustavnosodno presojo, pravna podlaga za obdelavo osebnih podatkov v Republiki Sloveniji lahko le zakon.[13]

Ustavno sodišče je zavrnilo tudi argumente Vlade, da naj bi druga pravna podlaga za sprejem Odloka in preverjanje pogoja PCT pri posamezniki predstavljala privolitev posameznikov, kot je opredeljena v drugemu odstavku 2. člena Odlok o načinu ugotavljanja izpolnjevanja pogojev prebolevnosti, cepljenosti in testiranja v zvezi z nalezljivo boleznijo COVID-19. Vendar je Ustavno sodišče zavrnilo tudi ta argument, saj je »[…] veljavna privolitev v poseg v pravico do informacijske zasebnosti lahko le prostovoljna. Ustavno sodišče je že pojasnilo, da prostovoljnost privolitve v obdelavo osebnih podatkov pomeni odsotnost zunanje prisile. Zunanja prisila pa ne pomeni zgolj fizične ali psihične prisile, temveč vsakršno vplivanje na pristanek, ki ni plod pristne želje posameznika.«[14] »Ker bi bila udeležba posameznika v socialnem, političnem in verskem življenju odvisna od njegove privolitve v obdelavo osebnih podatkov zaradi preverjanja pogoja PCT, ki ga je predpisala država, takšne privolitve ne bi bilo mogoče šteti kot prostovoljne, skladno z merili, navedenimi zgoraj.«[15]

Glede odločitve, da razveljavi Odlok o načinu ugotavljanja izpolnjevanja pogojev prebolevnosti, cepljenosti in testiranja v zvezi z nalezljivo boleznijo COVID-19 in zgoraj navedene določbe Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 ter določi prehodno obdobje, do katerega mora biti sprejeta ustrezna pravna podlaga za obdelavo podatkov o izpolnjevanju pogoja PCT, je Ustavno sodišče ponovilo že znane argumente: meni, da bi »[…] takojšnje učinkovanje razveljavitve povzročilo, da Vlada, kot izvršilna veja državne oblasti, ne bi mogla več izpolnjevati svoje pozitivne ustavne obveznosti varovanja zdravja in življenja ljudi. Ker sta pravica do zdravja in življenja temeljni ustavni vrednoti, bi razveljavitev izpodbijanega odloka lahko privedla do še hujšega protiustavnega stanja kot v primeru, če se protiustavna ureditev za določen čas ohrani v veljavi. Ustavno sodišče je torej, da bi zavarovalo zdravje in življenje ljudi, do odprave ugotovljene protiustavnosti omogočilo uporabo protiustavnega odloka. Zato je Ustavno sodišče odločilo, da začne razveljavitev učinkovati po preteku enega leta po objavi odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije (2. točka izreka).«[16] Odločitev je bila v tem primeru sprejeta s petimi proti dvema glasovoma.

Zgoraj navedeno za državljane pomeni, da se do odprave neustavnosti oba odloka načeloma uporabljata neomejeno in se na ugotovljeno neskladnost z Ustavo RS ni mogoče sklicevati oz. izpodbijati odloke (npr. v konkretnih primerih pred sodišči) iz tega razloga (kar pa ne izključuje možnosti, da sodniki zavrnejo uporabo odlokov na podlagi drugih možnosti, ki jih imajo, kot je institut exceptio illegalis).