Osebna asistenca in DDV

Storitve osebne asistence, enostavna pomoč na domu starejšim, spremstvo starejših, se, glede na zadnja pojasnila Statističnega urada Republike Slovenije (v nadaljevanju SURS)  uvrščajo v SKD dejavnost 96.090 – Druge storitvene dejavnosti, drugje nerazvrščene.

Storitve bolj zahtevne pomoči uporabnikom pri vseh tistih opravilih in dejavnostih, ki jih uporabnik ne more izvajati sam zaradi vrste in stopnje invalidnosti, a jih vsakodnevno potrebuje doma in izven doma, da lahko živi neodvisno, aktivno in je enakopravno vključen v družbo, pa se uvrščajo v SKD dejavnost 88.109 – Drugo socialno varstvo brez nastanitve za starejše in invalidne osebe in 88.999 – Drugo drugje nerazvrščeno socialno varstvo brez nastanitve.

Od razvrstitve opravljanja storitev osebne asistence (enostavna oziroma zahtevna pomoč), ki se izvajajo po Zakonu o osebni asistenci (v nadaljevanju ZAO), je v nadaljevanju odvisna tudi obravnava storitve z vidika davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV), oprostitev oziroma obdavčitev z DDV.

Oprostitev DDV

Po 6. točki prvega odstavka 42. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) so plačila DDV oproščene socialnovarstvene storitve, vključno s storitvami domov za starejše oziroma storitve dolgotrajne oskrbe (socialno varstvo z nastanitvijo pod šifro SKD Q/87 in socialno varstvo brez nastanitve pod šifro SKD Q/88), in dobava blaga, ki je z njimi neposredno povezana, ki jo:

a) kot javno službo opravljajo javni socialnovarstveni zavodi ali

b) druge osebe na podlagi koncesije, ali

c) druge nepridobitne organizacije, ki se po predpisih štejejo za dobrodelne, invalidske
organizacije ali organizacije za samopomoč.

Samostojni podjetniki ali zavodi oziroma drugi subjekti po Zakonu o gospodarskih
družbah (v nadaljevanju ZGD-1), ki niso osebe javnega prava (torej zavezanci iz točk b in c) in opravljajo storitve iz 6.točke prvega odstavka 42. člena ZDDV-1 na podlagi koncesije oziroma, če se po predpisih štejejo za dobrodelne, invalidske organizacije ali organizacije za samopomoč, lahko te transakcije opredelijo kot oproščene plačila DDV, če je v vsakem posameznem primeru dobave izpolnjen eden od pogojev iz 43. člena ZDDV-1 in sicer:

1. njihov cilj ni doseganje dobička, če pa dobiček vseeno dosežejo, ga ne smejo razdeliti, temveč ga morajo nameniti za nadaljnje opravljanje ali izboljšanje storitev;
2. jih upravljajo in vodijo večinoma prostovoljci, ki sami ali preko drugih oseb niso posredno ali neposredno udeleženi v rezultatih teh dejavnosti;
3. zaračunavajo cene, ki jih odobrijo pristojni organi, ali cene, ki niso višje od takšnih odobrenih cen, ali za storitve, za katere ni potrebna odobritev cen, cene, ki so nižje, kot jih za podobne storitve zaračunavajo davčni zavezanci, ki obračunavajo DDV;
4. ni verjetno, da oprostitev DDV za te storitve izkrivlja konkurenco, na primer postavlja v slabši položaj davčne zavezance, ki obračunavajo DDV.

Da bi torej gospodarske družbe, samostojni podjetniki oziroma drugi subjekti, ki so ustanovljeni na podlagi ZGD-1, lahko koristili oprostitev obračunavanja DDV od storitev osebne asistence (SKD Q/87 in Q/88) morajo imeti ali koncesijo ali pa se šteti za dobrodelne, invalidske organizacije ali organizacije za samopomoč hkrati pa morajo izpolnjevati tudi enega izmed 4 zgoraj omenjenih pogojev.

Obdavčitev storitve z DDV

Storitve osebne asistence po ZOA, ki se ne uvrstijo (v eno izmed dejavnosti) pod šifro SKD Q/88 in posledično niso upravičene do oprostitve plačila DDV na podlagi 42. člena ZDDV-1, se obdavčijo z nižjo, 9,5 % DDV stopnjo, saj gre v vseh teh primerih za storitve pomoči oziroma oskrbe ostarelih, obolelih oziroma invalidnih oseb (kar izhaja iz 2. člena ZOA, ki osebno asistenco definira kot pomoč uporabnikom pri vseh tistih opravilih in dejavnostih, ki jih uporabnik ne more izvajati sam zaradi vrste in stopnje invalidnosti, a jih vsakodnevno potrebuje doma in izven doma), v zvezi s katerimi se nižja stopnja DDV uporablja na podlagi 18. točke Priloge I k ZDDV-1.