Pomen pavšalnih prispevkov za PIZ, ki jih plačuje t.i. »popoldanski s.p.«

Pavšalni prispevki za PIZ imajo lahko velike pozitivne posledice predvsem v primeru invalidske upokojitve, ki je posledica invalidnosti nastale zaradi poškodbe pri delu, za kar se šteje tudi poškodba pri opravljanju postranske dejavnosti, iz naslova katere se plačuje pavšalmi prispevek.

Najprej kaže podati pojasnilo, da ima za razliko od prejšnje ureditve lahko status »popoldanskega s.p.-ja le tisti podjetnik, ki je že na podlagi delovnega razmerja vključen v zavarovanje za polni zavarovalni čas, ki znaša 40 ur tedensko. Tak samostojni podjetnik s.p., ki opravlja postransko dejavnost oz. t.i. »popoldansko dejavnost« plačuje mesečni pavšalni prispevek za PIZ v višini 38,68 € oz. 464,16 € na letnem nivoju. Od 1. aprila bo veljal nekoliko višji znesek in sicer 41,04 na mesečnem ter 492,48 € na letnem nivoju. Zelo podoben znesek pavšalnih prispevkov morajo plačevati tudi za zdravstveno zavarovanje.  Tovrstni »popoldanci« menijo, da je to stran vržen denar, saj naj od tega ne bi nič imeli, kar se še posebej pogosto sliši ob »gostilniških ali frizerskih pomenjkovanjih«. Pa je temu res tako? Čeprav sicer resda ne gre za zelo visoke zneske, smo z namenom, da pridobimo prava pojasnila od inštitucije, ki ima »škarje in platno« v tovrstnih zadevah v svojih rokah, na Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje posredovali vprašanja, ki naše člane najbolj zanimajo:

• Ali se tak pavšalni prispevek všteva v pokojninsko osnovo?
• Če se ne všteva, kaj je glavni razlog, da se ne všteva in kaj bi bilo treba spremeniti, da bi se všteval v bodoče (sprememba zakona, podzakonskega akta…)?
• Kaj vse konkretno lahko potencialno uveljavlja iz naslova pavšalnih prispevkov tak zavarovanec, ki opravlja postransko oz. »popoldansko« dejavnost?

V nadaljevanju spodaj prilagam avtentično besedilo pojasnila strokovnih služb ZPIZ, na zgoraj zastavljena tri moja vprašanja.

Vplačani prispevki za posebne primere zavarovanja (določba prvega odstavka 20. člena ZPIZ-2), ki se plačajo v pavšalnih zneskih, so izjema od načela vzajemnosti in solidarnosti, na katerih sicer temelji sistem obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja in se ne vštejejo v pokojninsko osnovo. Splošno pravilo pokojninskega in invalidskega zavarovanja je, da so prispevki, ki so za posameznega zavarovanca vplačani v pokojninski sistem, sorazmerni z njegovimi prejemki, posledično pa je od njih odvisna tudi višina pravic, ki mu pripadajo iz tega zavarovanja. V primerih zavarovanj iz prvega odstavka 20. člena ZPIZ-2, pa gre za zavarovanje zgolj določenih tveganj, povezanih z aktivnostmi, delom ali dejavnostjo, na podlagi katere osebe niso obvezno zavarovane. Pri opravljanju teh aktivnosti obstaja možnost poškodbe ali poklicne bolezni. Zavarovanje za ta tveganja zagotavlja pravice iz invalidskega zavarovanja, kot se priznajo za primer poškodbe pri delu ali poklicne bolezni ter pravice iz pokojninskega zavarovanja za primer smrti. V primeru nastanka zavarovalnega primera se pravice zavarovancu priznajo ob pogoju plačanih prispevkov. Ker se z vplačilom prispevkov za posebne primere zavarovanja posameznik zavaruje izključno za zavarovalne primere, ki izvirajo iz takšne »popoldanske dejavnosti,« teh vplačil ni mogoče vštevati v pokojninsko osnovo. Slednja daje podlago za priznanje pravic ob nastanku bistveno širšega obsega zavarovalnih primerov, zaradi česar je tudi višina vplačanih prispevkov bistveno višja. Glede na vse navedeno tudi ni pričakovati, da bi se zakonodaja spremenila na način, da bi bilo takšno vštevanje v pokojninsko osnovo mogoče.

Ko pa me o tem povprašujejo udeleženci mojih pokojninskih seminarjev s podvprašanjem, da naj jim poskušam odgovoriti na čimbolj enostaven način, jim na njihovo začetno začudenje na kratko pojasnim, da je pravzaprav daleč najbolje, da iz tega naslova ničesar ne dobijo. Dejstvo je, da bi se v primeru  poškodbe, ki bi nastala pri opravljanju popoldanske dejavnosti, takšna poškodba štela kot poškodba pri delu. V kolikor je okvara tako težka, da privede do invalidske upokojitve, je višina invalidske pokojnine odvisna med drugim tudi od razloga za nastanek invalidnosti. V primeru, da je invalidska upokojitev posledica poškodbe pri delu (ali poklicne bolezni), se višina invalidske pokojnine odmeri v odstotku kot to velja za polno pokojninsko dobo (40 let). V kolikor pa je invalidska upokojitev posledica poškodbe izven dela ali navadne bolezni, pa se višina invalidske pokojnine odmeri od dopolnjene pokojninske dobe posameznika.

Ampak kdo pa si pri zdravi pameti sploh želi invalidske upokojitve, če bi bila dejansko odraz njegovih resničnih zdravstvenih težav !?

Dušan Bavec, univ. dipl. prav.
Svetovalec SC OZS