Kaj bistvenega prinaša Zakon o nujnih ukrepih na področju zdravstva (ZNUPZ)

ZNUPZ v členih 25 do 36 opredeljuje nadomestila plač delavcem zaradi karantene na domu ali nemožnosti opravljanja dela zaradi višje sile zaradi obveznosti varstva, ustavitve javnega prevoza ali zaprtja mej.

V sredo 14. 07. 2021 je začel veljati Zakon o nujnih ukrepih na področju zdravstva (ZNUPZ), ki je bil objavljen dan prej v uradnem listu RS št. 112.

Medtem, ko smo na OZS in tudi drugih delodajalskih asociacijah večino aktivnosti s pripravljenimi konkretnimi pobudami, predlogi in zahtevami izvajali na več naslovih in nivojih v postopku sprejemanja vsem na očeh izpostavljenega Zakona o interventnih ukrepih za pomoč gospodarstvu in turizmu pri omilitvi posledic epidemije covid-19 (ZIUPGT), pa se je uvodoma omenjeni zakon – ZNUPZ skozi parlamentarno proceduro skorajda »prešvercal«.  

Glede na to, da je od dosedanjih bistvenih spodbud, ki so jih bili deležni delodajalci, deloma pa tudi samozaposleni, v preteklih osmih interventnih PKP zakonih, v ZIUPGT ostal le še ukrep subvencioniranja skrajšanja delovnega časa, če ob tem zanemarimo sofinanciranje regresa, ki se sedaj uvaja kot nova spodbuda, lahko podamo oceno, da smo v delodajalskih asociacijah zelo razočarani.

Del tega nezadovoljstva bo vsekakor vsaj deloma odpravil ZNUPZ, ki v členih 25 do 36 opredeljuje nadomestila plač delavcem zaradi karantene na domu ali nemožnosti opravljanja dela zaradi višje sile zaradi obveznosti varstva, ustavitve javnega prevoza ali zaprtja mej.

Tako bo delavec, ki zaradi karantene ali višje sile ne more opravljati dela, upravičen do nadomestila plače v višini kot je določena v 138. členu ZDR-1 za primer začasne nezmožnosti zagotavljanja dela iz poslovnega razloga in sicer v višini 80 % njegove povprečne mesečne plače za polni delovni čas iz zadnjih treh mesecev, pri čemer ZNUPZ  določa, da takšno nadomestilo ne sme biti nižje od minimalne plače.

Delavec, ki bo v karanteni zaradi stika z okuženo osebo v okviru opravljanja dela za delodajalca in zato ne more opravljati dela v skladu s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, delodajalec pa zanj ne more organizirati dela na domu, ima pravico do nadomestila plače, ki bi jo prejel, če bi delal.

Seveda ima delavec obvestilno dolžnost, saj mora o tem, da je v karanteni in o razlogih za karanteno na domu, najkasneje v 24 urah obvestiti delodajalca, najpozneje v treh delovnih dneh od prejema dokazila o napotitvi v karanteno na domu, pa mora to dokazilo posredovati delodajalcu.

Delavec, ki je odsoten z dela zaradi višje sile pa mora delodajalca najkasneje v treh delovnih dneh obvestiti o vseh okoliščinah, ki vplivajo na nastanek višje sile.

Delodajalec skladno z 29. členom tega zakona uveljavi pravico do povračila izplačanih nadomestil plače z vlogo, ki jo poda v elektronski obliki pri Zavodu za zaposlovanje in sicer je rok dokaj kratek, le 8 dni, čeprav smo na OZS zaradi težav v praksi že večkrat predlagali daljši, vsaj 15 dnevni rok.

Za tiste delodajalce, ki uveljavljajo pravico do povračila izplačanih nadomestil plače za čas pred uveljavitvijo tega zakona, velja rok za podajo vloge 8 dni od uveljavitve zakona.

Za ostale delodajalca pa rok 8 dni velja od začetka odsotnosti delavca zaradi karantene na domu ali odsotnosti delavca zaradi višje sile.

V primeru, če delodajalec ne razpolaga z vso potrebno dokumentacijo, naj vsekakor vseeno pošlje nepopolno vlogo, saj običajno zavod pozove k dopolnitvi vloge. Vloge, ki so podane prepozno, zavod zavrže.

K vlogi delodajalec priloži kopijo dokazila o napotitvi v karanteno na domu in izjavo, iz katere izhaja, da za delavca ni mogoče organizirati dela na domu, v primeru višje sile pa delodajalec priloži izjavo delavca o obstoju okoliščin, ki vplivajo na nastanek višje sile.

Zavod bo o vlogi odločil z odločbo in v primeru pozitivne rešitve se nato z delodajalcem sklene pogodba o povračilu izplačanih nadomestil plače, v kateri se določijo medsebojna razmerja, obveznosti in odgovornosti.

V primeru pozitivne rešitve država povrne izplačana nadomestila v celoti, ob tem pa dodajam, da tovrstna povračila lahko zahteva vsak delodajalec, četudi morda nima poravnanih pravočasno vseh svojih davčnih obveznosti.

Naj ob tem opozorim, da mora delodajalec v obdobju prejemanja povračila izplačanih nadomestil plač, delavcem izplačevati neto nadomestilo plače in poravnavati prispevke za obvezna socialna zavarovanja, sicer je dolžan prejeta sredstva v celoti vrniti.   

Kot vedno je tudi pri tem zakonu smiselno, predvsem pa tudi za denarnico koristno poznati kazenske določbe. V primeru kršitve pravilnega izplačila, ki je omenjen v prejšnjem odstavku kot tudi v primeru, če ne omogoči zavodu za zaposlovanje administrativnega in finančnega nadzora, je delodajalec lahko oglobljen z globo od 3.000 do 20.000 eurov, manjši delodajalec, torej delodajalec, ki ne glede na statusno obliko zaposluje 10 ali manj delavcev pa z globo od 1.500 do 8.000 eurov, medtem, ko se odgovorno osebo lahko kaznuje z globo od 450 do 2.000 eurov.

Na žalost v tem zakonu ni urejena tudi pravica, ki jo je poznal ZZUOOP oz. PKP 5, zato samozaposleni in družbeniki niso več upravičeni do delno povrnjenega izgubljenega dohodka za čas trajanja karantene na domu ali nemožnosti in opravljanja dela zaradi višje sile zaradi obveznosti varstva otroka.