Napotitev delavca v tujino

Delodajalci se  v zadnjem času pogosto obračajo na nas, ko želijo svojega zaposlenega delavca napotiti v tujino, v sklenjeni pogodbi o zaposlitvi pa ta možnost ni predvidena. Zanima jih, kaj morajo storiti?

Delavec in delodajalec se lahko že ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi dogovorita, da se bo delo opravljalo v tujini ter določita tudi pogoje pod katerimi se bo to delo opravljalo, ali pa se dogovorita, da bosta v primeru dejanske potrebe po napotitvi delavca na delo v tujino sklenila  novo pogodbo o zaposlitvi. To določa tudi 208. člen ZDR-1 (Ur. list RS,  štev. 21/2013 in nasl.), da v primeru, če  takšnega določila v obstoječi pogodbi o zaposlitvi ni, morata skleniti novo pogodbo o zaposlitvi.

Enostranska napotitev delavca na delo v tujino s strani delodajalca ni zakonita, saj se morata o tem strinjati obe pogodbeni stranki.

 Delavec lahko odkloni napotitev v tujino, če obstajajo opravičeni razlogi, kot so:

• nosečnost,
• varstvo otroka, ki še ni dopolnil sedem let starosti,
• vzgoja in varstvo otroka, ki še ni dopolnil 15 let starosti, če delavec živi sam z otrokom in skrbi za njegovo vzgojo in varstvo,
• invalidnost,
• zdravstveni razlogi,
• drugi razlogi, določeni s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo, ki neposredno zavezuje delodajalca.

Po prenehanju opravljanja dela v tujini mora delodajalec zagotoviti delavcu vrnitev v Slovenijo.

V  kolikor  je delavec začasno napoten na delo v tujino, mora pogodba o zaposlitvi poleg obveznih sestavin po  ZDR-1  vsebovati še določila o:

• trajanju dela v tujini,
• praznikih in dela prostih dnevih,
• minimalnem letnem dopustu,
• višini plače in valuti, v kateri se le-ta izplačuje,
• dodatnem zavarovanju za zdravstvene storitve v tujini,
• drugih prejemkih v denarju ali naravi, do katerih je delavec upravičen za čas dela v tujini,
• načinu zagotavljanja in uresničevanja pravic v zvezi s plačilom za delo in drugimi prejemki, ki so v skladu s predpisi države, v kateri se delo opravlja, zagotovljeni drugače, vendar najmanj v obsegu, kot ga zagotavlja ta zakon oziroma ugodneje,
• pogojih vrnitve v Slovenijo.

Namesto določil iz četrte, pete in šeste alineje 209. člena,  se lahko pogodba o zaposlitvi sklicuje na drug zakon, drug predpis ali na kolektivno pogodb, ki ureja to vprašanje.

Na podlagi Direktive Evropskega parlamenta in sveta 96/71 ES z dne 16.12. 1996 je delodajalec pri določanju vsebine pogodbe o zaposlitvi  poleg pravic delavcev, ki jih določa ZDR-1 dolžan upoštevati tudi delovnopravno zakonodajo države, kamor je delavec napoten.