Službena pot ali napotitev delavcev na delo v tujino

Problematika ločevanja službene poti od napotitve še vedno v praksi predstavlja oviro. Opažamo, da ta povzroča preglavice tako podjetjem kot samostojnim podjetnikom, zato bomo v članku predstavili kriterije, ki jih je potrebno upoštevati pri ločevanju službene poti od napotitve delavcev na delo v tujino.

Pri opredelitvi napotitve delavcev v tujino se je potrebno opredeliti na naslednje kriterije:

• vrsta dela delavca,
• končni uporabnik storitve,
• prihodek delodajalca,
• trg druge države in
• ostale okoliščine, ki opredeljujejo napotitev delavcev.

Kadar podjetje ali samostojni podjetnik opravlja storitve v tuji državi v okviru svoje registrirane dejavnosti in ima sklenjeno pogodbo s tujim naročnikom, ki mu bo storitev tudi plačala, govorimo o čezmejnem opravljanju storitev. Glede na določbe Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS št. 21/2013), ki so opredeljene v 208. in 209. členu, se tovrstna dela smatrajo kot »Začasno opravljanje dela v tujini«.

Torej v takih primerih gre za napotitev delavcev v tujino.  Za delo v tujini pa ti delavci, ki bodo izvajali dela iz pogodbenih del s tujim naročnikom, ki so plačljive narave potrebujejo obrazec A1 po 12. členu ali 13. členu in sicer po EU Uredbi 883/2004 in njeni izvedbeni Uredbi 987/2009. Pri napotitvah delavcev v tujino je obrazec A1 obvezen dokument, ki ga morajo napoteni delavci imeti ves čas opravljanja čezmejnih storitev pri sebi.  Z njim dokazujejo, da so v državi prebivanja vključeni v socialno zavarovanje.  Enaki kriteriji za prepoznavo čezmejnega opravljanja dela veljajo tudi za samostojne podjetnike brez zaposlenih oseb.

V praksi se za namene razlikovanja službenega potovanja in napotitve delavcev upoštevajo enaki kriteriji, ki so našteti pri napotitvah delavcev, a se ti po vsebini razlikujejo, ko gre za presojo službene poti. Ti kriteriji nam služijo le kot pripomoček, da lahko presodimo celovito okoliščino posameznega primera. 

Službena pot je delo, ki je nujno potrebno za obstoj in opravljanje dejavnosti podjetja ali samostojnega podjetnika. V takih primerih se za tovrstna dela ne pričakuje plačila iz tujine, saj zaposlena oseba ne izvaja storitev, ampak se udeleži na primer sestanka, ki je nujno potreben za pridobivanja del v tujini. V takem primeru se zaposleno osebo pošlje na službeno pot, ker v začetni fazi pridobivanja del še ne vemo ali bomo sploh pogodbo s tujim naročnikom sklenili.   

Kot smo že v začetku opozorili pa je potrebno pri ločevanju službene poti od napotitve delavcev vedno vsak primer presojati posamično in ne na splošno.                      

vir