Obveznost nakazovanja plačil in prejemkov na transakcijske račune izhaja iz 36. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) razen, če gre za plačila v manjših zneskih ali če je drugače zagotovljena evidenca o teh plačilih. |
Obveznost nakazovanja plačil in prejemkov na transakcijske račune izhaja iz 36. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) v skladu s katerim morajo pravne in druge osebe, samostojni podjetniki posamezniki, posamezniki, ki samostojno opravljajo dejavnost, upravni in drugi državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil plačila za dobavljeno blago in opravljene storitve ter druga plačila prejemnikom nakazovati na njihove transakcijske račune, odprte pri ponudnikih plačilnih storitev razen, če gre za plačila v manjših zneskih ali če je drugače zagotovljena evidenca o teh plačilih.Primere, v katerih zgoraj navedenih plačil ni treba nakazovati na transakcijske račune, natančneje določa tretji A. del Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik).
Pri nakazovanju na transakcijske račune drugih poslovnih subjektov z letom 2017 ni sprememb.
Skladno s pravili, ki se nanašajo na nakazovanje na transakcijski račun pravnim osebam in fizičnim osebam, ki opravljajo dejavnost, glede na vsebino 23.a člena Pravilnika v primeru, ko je izplačevalec dohodka fizična oseba, ki opravlja dejavnost ali pravna oseba, plačila za dobavljeno blago in opravljene storitve ni dolžna nakazati na transakcijski račun pravne osebe ali fizične osebe, ki opravlja dejavnost, če posamično plačilo ne presega 420 EUR.
Spremembo z letom 2017 je prinesel 23.a člen Pravilnika, ki nalaga subjektom iz prvega odstavka 36. člena ZDavP-2, kamor sodijo tudi pravne in druge osebe, samostojni podjetniki posamezniki, posamezniki, ki samostojno opravljajo dejavnost, obveznost, da fizičnim osebam obvezno nakazujejo na transakcijski račun vse dohodke, razen naslednjih: