Davčni vidik odhodkov

Da bi se izognili nepravilnostim pri poslovanju, je pomembno, da podjetnik pozna določbe Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb in podzakonskih aktov, ki se nanašajo na odhodke podjetja.

Kaj so odhodki, definirajo Slovenski računovodski standardi. Da bi odhodki zmanjševali poslovni rezultat podjetja in s tem davčno osnovo, morajo izpolnjevati pogoje, ki so zapisani v 29. in 30. členu Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb. Z davčnega vidika odhodke ločimo na davčno priznane, delno priznane in nepriznane odhodke.

Davčno priznani odhodki

Splošno pravilo je, da so priznani tisti odhodki, ki so potrebni za pridobitev prihodkov. To pomeni, da je treba presoditi, ali je posamezen odhodek potreben za pridobitev prihodkov podjetja in je nastal kot pogoj oziroma posledica poslovanja podjetja v okviru registriranih dejavnosti.

Poleg zgornjih kriterijev je potrebna tudi davčna presoja, ali ima odhodek značaj privatnosti in ali je v skladu z običajno prakso, torej je običajen pri poslovanju v posamezni dejavnosti glede na pretekle in druge izkušnje.

Davčno nepriznani odhodki

Odhodki, ki niso potrebni za pridobitev prihodkov, so odhodki, za katere glede na dejstva in okoliščine izhaja, da niso neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti in niso posledica opravljanja dejavnosti. Ti odhodki imajo značaj privatnosti in niso v skladu z običajno poslovno prakso.

1. Dohodki, ki so podobni dividendam, vključno s prikritim izplačilom dobička

Vsi dohodki, našteti v 74.členu ZDDPO-2, razen prikritih izplačil dobička ne predstavljajo odhodkov izplačevalca, ampak zmanjšujejo njegov kapital.

Za prikrito izplačilo dobička se šteje zagotovitev vseh oblik sredstev in storitev po ceni, ki je nižja ali višja od primerljive tržne cene povezanim osebam, ki imajo v lasti najmanj 25-odstotni delež. Enako velja za obresti posojil, ki so nižje od priznane obrestne mere za povezane osebe.

2. Odhodki za pokrivanje izgub iz preteklih let

Računovodski predpisi ne poznajo tovrstnih odhodkov, zato ti odhodki pri poslovanju ne nastanejo. Izguba se lahko poravnava s čistim ali prenesenim dobičkom iz poslovanja oziroma z drugimi kapitalskimi postavkami.

3. Davčno nepriznani stroški, ki se nanašajo na zasebno življenje

To so stroški, ki se nanašajo na zasebno življenje lastnikov ali povezanih oseb, ki niso delavci, kot so stroški za oddih, šport, zabavo in rekreacijo, če gre za brezplačno uporabo. Pravilnik o davčno nepriznanih stroških še določa, da se kot davčno nepriznani odhodki štejejo tisti stroški sredstev v lasti ali v finančnem najemu davčnega zavezanca, ki so nastali, ko so se ta uporabljala za zasebne namene.

V to kategorijo sodijo tudi stroški, ki se nanašajo na zasebno življenje drugih oseb (npr. poslovnih partnerjev, če ne gre za reprezentanco), vključno s stroški sredstev v lasti ali v finančnem najemu davčnega zavezanca, razen stroškov za zagotavljanje bonitet in drugih izplačil v zvezi z zaposlitvijo, če so obdavčeni po zakonu, ki ureja dohodnino (105. člen ZDoh-2 – NUPB).

Za davčno nepriznane odhodke se štejejo stroški za izobraževanje delavcev, kot so stroški seminarjev, vključno s potnimi stroški v zvezi s seminarji, šolnine, štipendije in literatura, če so delavci plačani za pridobitev izobrazbe oziroma znanj, ki niso neposredno potrebna za poslovanje davčnega zavezanca.

Davčno nepriznan je tudi DDV, obračunan za stroške, ki se nanašajo na zasebno življenje. Po Zakonu o davku na dodano vrednost se ga v obračunu ne sme odbijati in v celoti predstavlja davčno nepriznan strošek zavezanca.

Davčno nepriznani so tudi odhodki za zagotavljanje bonitet in drugih izplačil v zvezi z zaposlitvijo, če niso obdavčeni po Zakonu o dohodnini, če mesečni znesek bonitete preseže 13 EUR.

4. Stroški prisilne izterjave davkov ali drugih dajatev

Nepriznani so npr. stroški davčne izvršbe FURS za neplačane davke ali druge dajatve.

5. Kazni, ki jih izreče pristojni organ

To so stroški kazni, ki jih zavezanec plača na podlagi zakona in sodnih odločb.

6. Davki, ki jih je plačal družbenik kot fizična oseba

Ti davki po svoji naravi niso odhodki, zato praviloma ne nastanejo.

7. Davek na dodano vrednost, ki ga zavezanec v skladu z zakonom, ki ureja davek na dodano vrednost, ni uveljavil kot odbitek vstopnega davka, čeprav je imel to pravico po zakonu, ki ureja davek na dodano vrednost.

8. Obresti

Obresti od nepravočasno plačanih davkov ali drugih dajatev: to so odhodki za zamudne obresti, ki se nanašajo na nepravočasno plačane davke in druge dajatve.

Obresti od posojil, prejetih od oseb, ki imajo sedež, kraj dejanskega delovanja poslovodstva ali prebivališče v državah, razen držav članic EU, v katerih je splošna oziroma povprečna nominalna stopnja obdavčitve dobička nižja od 12,5 %. Seznam držav z ugodnejšo obdavčitvijo je objavljen na spletnih straneh Ministrstva za finance in Finančne uprave Republike Slovenije.

9. Donacije

Stroški donacij so v celoti davčno nepriznan odhodek, vendar pa lahko zavezanec uveljavlja olajšavo za donacije v primeru, da izpolnjuje pogoje. Gre za določene vrste donacij, katerih namen mora biti humanitaren, socialnovarstven, dobrodelen … Seznam prejemnikov donacij vsako leto objavi Finančni urad na svoji spletni strani.

10. Podkupnine in druge oblike premoženjskih koristi, dane fizičnim ali pravnim osebam, da nastane oziroma ne nastane določen dogodek, ki drugače ne bi, primeroma, da se hitreje ali ugodneje opravi ali se opusti določeno dejanje.

Delno priznani odhodki

Odhodki, ki so priznani v višini 50 %, so:

1. Stroški reprezentance

Med stroške reprezentance se štejejo stroški pogostitev, zabav in daril poslovnim partnerjem. Pri izbiri daril je treba upoštevati Zakon o dohodnini, po katerem je prejemnik darila obdavčen z dohodnino, če vrednost presega 42 € oziroma skupna vrednost daril zavezanca v davčnem letu presega 84 €.

2. Stroški nadzornega sveta oziroma drugega organa, ki opravlja zgolj funkcijo nadzora

Pri stroških nadzornega sveta gre za izplačila članom nadzornega sveta in njegovih komisij: sejnine, povračila stroškov, nagrade in druge dohodke; delno priznane so tudi bonitete članov, kot so izobraževanja in zavarovanja, vključno z dajatvami izplačevalca.

Davčno nepriznani in delno priznani stroški zvišujejo davčno osnovo zavezanca pri obračunu davka od dohodka pravnih oseb oziroma obračunu dohodnine iz dejavnosti. Osnova za izračun davka – dobiček zavezanca, ki se ugotavlja kot razlika med prihodki in odhodki v davčnem obračunu – ni vedno enak dobičku, ki je v poslovnih izkazih. V primeru, da ima zavezanec davčno delno in v celoti nepriznane stroške, se osnova za davek za to vrednost poveča.

Vir: Vincek, M. (2016). Davčni vidik odhodkov. Pridobljeno 15.06.2016 s http://mladipodjetnik.si/novice-in-dogodki/novice/davcni-vidik-odhodkov