V nadaljevanju si poglejte obveznosti po Zakonu o izvensodnem reševanju sporov in predlog možne dikcije, če se podjetje odloči, da vnaprej ne priznava nobenega izvajalca IRPS. |
Kaj je bistveno (32. člen zakona):
Zakon določa še, da kadar se potrošnik s pritožbo obrne neposredno na ponudnika in pritožbi ni ugodeno z notranjimi postopki podjetja za reševanje pritožb, mu mora podjetje poslati informacijo o tem, katerega izvajalca izvensodnega reševanja potrošniških sporov (IRPS) priznava (če ga), na trajnem nosilcu podatkov, skupaj z razlogi za zavrnitev pritožbe.
POVZETEK: Zakon sicer ne nalaga podjetjem obveznosti reševanja potrošniških sporov pri izvajalcu IRPS, če pa se ponudnik blaga in storitev odloči, da lahko potrošniki rešujejo spore z njim pred določenim izvajalcem IRPS, mora potrošnika o tem seznaniti že pred sklenitvijo pogodbe. Če ponudnik nima izbranega izvajalca za izvensodno reševanje sporov, mora tudi to objaviti na svoji spletni strani in v splošnih pogojih (če jih ima, če ne pa na drug primeren način), npr. z besedilom:
»Skladno z zakonskimi normativi podjetje xy ne priznava nobenega izvajalca izvensodnega reševanja potrošniških sporov kot pristojnega za reševanje potrošniškega spora, ki bi ga potrošnik lahko sprožil v skladu z Zakonom o izvensodnem reševanju potrošniških sporov.«
Če pa ima podjetje še spletno prodajo - trgovino, pa je še besedilo:
»Podjetje xy, ki kot ponudnik blaga in storitev omogoča spletno trgovino na območju RS, na svoji spletni strani objavlja elektronsko povezavo na platformo za spletno reševanje potrošniških sporov (SRPS). Platforma je na voljo potrošnikom tukaj: https://webgate.ec.europa.eu/odr/main/index.cfm?event=main.home.show&lng=SL. Navedena ureditev izhaja iz Zakona o izvensodnem reševanju potrošniških sporov. »
Več podrobnosti si lahko preberete v članku v Obrtniku iz decembra 2015.
Predvsem pa pripominjam: stranki spora se še vedno lahko kasneje sporazumeta (če na primer podjetje sedaj ne priznava že vnaprej nobenega izvajalca za izvensodno reševanje potrošniških sporov po tem zakonu), da bosta spor reševali v na primer mediaciji in to pri mediatorji, ki ni nujno, da sodi pod okrilje tu zadevnega zakona. Namreč ta zakon specifično med drugim glede stroškov določa:
Kdo nosi stroške postopka pred IRPS?
Temeljno pravilo ZIsRPS, ki temelji na zahtevi implementirane Direktive, je, da je postopek za potrošnike brezplačen, razen pristojbine, ki jo lahko določi izvajalec IRPS in ne presega 20 EUR.
Potrošnik nosi le še stroške svojega pooblaščenca ali tretje osebe, če jo ima, ter stroške izvedenskega mnenja, ki ga potrošnik zahteva, čeprav izvajalec IRPS oceni, da je mogoče spor rešiti tudi brez njega.
Ostale stroške postopka pri izvajalcu IRPS nosi ponudnik, ne glede na uspeh v postopku. To so na primer stroški oziroma nagrada, ki jo je za vodenje postopka potrebno plačati izvajalcu IRPS (odvisni od tarif posameznega izvajalca IRPS oziroma dogovora z IRPS za reševanje sporov), stroški morebiti potrebnega izvedenca in lastni stroški udeležbe v postopku.
Sabina Rupert, univ. dipl. pravnica
Svetovalni center
Strokovna svetovalka