Ministrstvo za okolje in prostor  pravi, da trenutni sistem predstavlja administrativne ovire za njihovo delovanje, saj naj bi bili postopki podeljevanja 200 koncesij bolj komplicirani kot pa nadzor nad okoli 500.000 napravami v Sloveniji. Sekcija dimnikarjev trdi, da argumenti ministrstva nikakor ne vzdržijo in se obenem sprašuje, kdo bo nosil posledice za morebitne požare in zastrupitve ljudi.

 

»Oskrba kurilnih, dimovodnih in prezračevalnih naprav je že več kot 200 let naloga dimnikarske javne službe. Državljani imajo na ta način zagotovljenega neodvisnega dimnikarja, ki izvaja meritve emisije dimnih plinov, pregledovanje in čiščenje kurilnih, dimovodnih in prezračevalnih naprav. Vsakdo ima zagotovljeno oskrbo v enakem obsegu, pod enakimi pogoji in za enako ceno. Ker gre pri tem za varnost v širšem smislu oziroma za javni interes, mora za to v prvi vrsti sistemsko poskrbeti država,« pojasnjuje predsednik sekcije dimnikarjev pri OZS Simon Dovrtel.

 

Vsako leto se v Sloveniji v povprečju zgodi 450 dimniških požarov, 9 zastrupitev z ogljikovim monoksidom in 3 smrtne zastrupitve z ogljikovim monoksidom zaradi kurilnih naprav. Vsako leto je v kar 70-80 odstotkov primerov evidentirana nepravilna vgradnja kurilnih naprav, 20-25 odstotkov pa se jih vgradi v lastni režiji. »Prav zato ukinitev preventive in sistemskega nadzora s strani dimnikarske službe pomeni nazadovanje na področju varnosti ljudi,« pojasnjuje Dovrtel. V javnosti še vedno krožijo napačne informacije, da naj bi bila s trenutno zakonodajo kršena ustavna pravica, kljub temu, da je bil predpis že vsaj trikrat preverjen na ustavnem sodišču. Vsakokrat je bila odločitev ustavnega sodišča negativna. Ustavna pravica do nedotakljivosti stanovanja je v javnosti absolutizirana in izvzeta iz konteksta. Pravica do zdravega življenjskega okolja in pravica do varnosti sta ravno tako pomembni ustavni pravici. Ker gre za javni interes se mora pravica do nedotakljivosti stanovanja »ustrezno umakniti« pravicama do varnosti in zdravega življenjskega okolja. Gre za javni in ne privatni interes. Tudi ko pride do požara, se nihče ne sprašuje, ali gasilec sme vstopiti v stanovanje. Se pa nikoli ne zgodi, da bi dimnikar samovoljno vstopil v stanovanje.

 

»Usmerjanje pozornosti v medijih na prosto izbiro izvajalca, ko je govora o javnem interesu, nikakor ni na mestu. Delo dimnikarja se bolj kot z zdravnikom lahko primerja le z inšpekcijsko službo ali s policistom. Namreč dimnikarska služba je dolžna neodvisno nadzorovati, spremljati in vzdrževati obratovanje naprav v javnem interesu. Ne glede na to pa imajo uporabniki možnost izbire konkretnega dimnikarja v posameznem podjetju, tako kot zdravnika v posameznem zdravstvenem domu. Trenutni sistem ni v nasprotju s predpisi EU temveč celo pomaga pri uresničevanju zahtev Evropske Unije,« poudarja predsednik sekcije Dovrtel.

 

V kolikor bi bila dimnikarska služba v prihodnosti urejena na prostem trgu, bi to pomenilo, da bo za pravočasno in pravilno oskrbo naprav v celoti odgovoren uporabnik. Problem je tudi ta, da bi dimnikarji svoja mnenja lahko začeli prilagajati volji uporabnika. Kakšno pa je lahko mnenje o napravi, če se ga izdela »po naročilu uporabnika« in ne v interesu javnosti? Na dolgi rok bi to lahko pomenilo, da se na napravah nepravilnosti ne bi več ustrezno identificirale in odpravljale, saj bi dimnikarja predvsem zanimalo, da bo stranko obdržal. Ministrstvo za okolje in prostor  v medijih pogosto pojasnjuje, da trenutni sistem predstavlja administrativne ovire za delovanje Ministrstva. Postopki podeljevanja 200 koncesij naj bi bili bolj komplicirani, kot pa nadzor nad okoli 500.000 napravami v Sloveniji. Za vse te naprave sistemsko skrbi javna dimnikarska služba, preko območij, kamor sodi vodenje evidence, najavljanje storitev, obveščanje inšpektorata v primeru nevarnosti, tudi reševanje lastniških/uporabniških odnosov itd. Država teh nalog v trenutni finančni in kadrovski situacij ne zmore prenesti na inšpektorate, še manj pa na Ministrstvo.

 

V prosto tržni dejavnosti takoj nastopi problem definiranja odgovornosti. Kateri dimnikar naj bi bil dolžan skrbeti za posamezno napravo? Ali bodo res vse naprave v državi oskrbovane? Kateri dimnikar odgovarja za varnost dimnikov v večstanovanjskih stavbah, kjer je na skupni dimnik priključenih več kurilnih naprav? Kateri dimnikar bi npr. v primeru dimniškega požara/zastrupitve preveril stanje naprav, priskrbel zgodovino ali opravil intervencijo ob 22. uri zvečer? Vse to so resni sistemski problemi, ki jih je pred drastičnimi spremembami potrebno obravnavati. »Če samo pogledamo razvito državo, kot je Nemčija, ki je posodobila sistem, pri čemer so državljani Nemčije mnogo bolj zavedni. Nemčija nikakor tako pomembne dejavnosti ni prepustila prostemu trgu oziroma državljanom, ampak ohranja koncesije in dopolnjuje naloge izvajalcev storitev. Odgovorna država namreč odgovornosti za tako pomemben segment javnega interesa nikakor ne bi prenesla na pleča državljanov. Tehtnih argumentov za tako drastične spremembe sistema enostavno ni, nemogoče pa je trditi, da spremembo sistema želijo uporabniki. 90 % uporabnikov je namreč s storitvami zadovoljnih,« je še prepričan Dovrtel.